Pisanje o plesu
Pisati o plesu in o vsem, kar se dogaja ob njem, zahteva običajno posebno poglavje. Če se odpravljaš na ples, pomisliš najprej: kam in kako. Če si namenjen v disko, v plesno dvorano ali kam drugam, najprej pomisli, da boš v družbi enakih. Temu primerno se tudi obleci in obnašaj, pri tem pa ne pretiravaj, ne delaj se namišljenega kavalirja ali podivjanca. Pred vstopom v dvorano odložiš odvečno garderobo.(Nogometne napovedi) V dvoje boš odigral sicer podedovano vlogo kavalirja in plašča oddal v garderobo, po potrebi tudi plačal in se napotil v plesno dvorano. V dvorani pazi! V plesnem prostoru nisi sam. Vstopiš, pogledaš, izbereš prostor. Dobro, pri mizi manjka stol. Ne boš ga kar izmaknil pri sosednji mizi, vpričo sosedov. Prosi jih za dovoljenje. Je že tako: če si na plesu, je običaj, da tudi plešeš. Nekaterim ni do tega ali onega plesa, nič hudega; počakaj na »svoj ritem« in z veseljem zapleši. Kako plesalko zaprosiš? Preprosto. Stopiš pred izbranko, se prikloniš in jo povabiš na ples: »Smem prositi?« No, so primeri, ko ne gre tako preprosto. Preudaren plesalec se ne bo zaletel v plesalko, če je le-ta v spremstvu. Pa tudi — pretehtal bo, ali naj poprosi za ples, in koga pravzaprav. V zaključeni družbi plesalec počaka nekaj uvodnih taktov, šele nato se odloči, še posebno če ne sodi v krog določene družbe.
