Vrednost valute
Wray razlaga: »Sprejetje papirnatega denarja za plačilo davkov in omejitev izdajanja novega denarja v odnosu do skupne davčne obveznosti daje papirnatemu denarju njegovo vrednost. Tcherneva, ker pa je ocenjevanje izgub in potrebnih denarnih injekcij težko, neočartalisti trdijo, da vlada kot monopolni izdajatelj denarja lahko določi njegovo vrednost z določanjem cen. Seveda ni zaželeno, da bi država določila cene za vse ali za večino blaga. Dovolj je določitev ene bistvene cene, ki bi služila kot sidro. Zagovorniki te teorije menijo, da ni treba uporabiti nezaposlenosti za boj proti inflaciji. Zagovarjajo pristop, po katerem vlada eksogeno od zunaj določi eno pomembno ceno v gospodarstvu, ki služi kot stabilizacijsko sidro za vse ostale cene. Ta predlog temelji na podmenah, da monetarno suverena država nima operativnih omejitev pri financiranju, da je nezaposlenost posledica omejevanja izdajanja denarja in da ima država moč eksogeno določati cene. Najbolj uporabna je, menijo, določitev urne postavke za delo v javnem sektorju.Valutni (pretvornik valut) pretvornik. Glede na državne moči in možnosti delovanja, zagovorniki sodobne monetarne teorije menijo, da bi država morala uvesti t. i. funkcionalno financiranje (functional finance). To pride v poštev samo za države, ki imajo suverene valute (op.: države v evroobmočju so po uvedbi evra izgubile monetarno suverenost). Njihove ideje o zaposlitvenih programih temeljijo na domnevi, da lahko država kot valutni monopolist ponudi neskončno elastično povpraševanje po delu. Tovrstni zaposlitveni program bi ponujal delo vsakomur, kateremu ni uspelo najti dela v zasebnem sektorju, vendar je pripravljen in sposoben delati. Delavci bi bili plačani po fiksni urni postavki, vlada pa bi tako določila ceno dela v javnem sektorju. To bi uporabila kot sidro, vse ostale cene pa bi se določale na trgu.
